Dizajn in programiranje plezališča Copyright
Dogajanje v virtualnem plezališču

Francoska zgodba

V Franciji, v okolici Briancona domuje mavrični razpon odlične skale in 10 dni smo pili nektar in užitkarili, bilo nas je 16. Po z macesni poraščenih dolinah se kotali in plati granit, ob straneh rečnih korit, v ostankih prodnih nanosov kraljuje vesoljski konglomerat, v višavah orlom družbo dela ostri starodavni gabro, mestoma pa geološko pestrost popolni apnenčasta soteska z izjemnim prikazom gubanja...Za kvarcit se še vrnemo. Že od prej zaljubljeni in na sploh povezani smo se poznali iz raznolikih domačerodnih plezalnih taborov, David pa je za letos predlagal razširjanje obzorij, tabor, ki bo nagrada vsem našim najbolj zvestim učencem, najstnikom iz domačega in kolegialnih društev. Ekipo odraslih udeležencev smo tvorili David in Matjaž kot vodji tabora, za moralno podporo, sosukanje volana in pomoč pri vsem sta poskrbela Nina in Gašper. Že na začetku je porebno povdarit, da so se udeleženci izkazali kot povsem samostojne, v plezališču, v kuhinji (zlasti Špela in Zala), na jezeru in tudi ob večerih in nočeh. Bil je čisti užitek biti del plezalne skupnosti, ki smo jo z leti vzgojili. Že prvi dan je bilo jasno, da moramo inštruktorji konkretno napeti mišice in pokazati vso plezalno znanje in vzdržljivost, saj je dober zgled jedro vzgoje. Mestoma nas je dobro trenirana in še bolje motivirana mladina preskočila (balvani) oz preplatila (plate). V nečem pa smo bili vsekakor preseženi že pred časom, ta neverjetna povezanost in ljubezen plezalnih sovrstnikov. Post taborni povratek domov je bila čista meditacija in mislim da je mladež nabita z motivi za optimalno odziven štart v jesen. In mi inštruktorji, ponosni, naviti, pomlajeni in srečni, itak!! Spali smo v prima in povsem sproščenem kampu La Cabane v St Crepen, malce južno od Briancona. Prvi dan smo odkrivali jajca in luknjice v konglomeratnih pečinah Mt. Douphina pri Guillestru. Bilo je vsaj 35°C, ampak suh zrak je dopuščal zagnano plezarijo vse do popoldneva. Mladina je v prvi uri pokazala, da se bo plezalo izključno v vodstvu, topič je za stare mame! Mladež se je s plezarijo kar zlila, bila je preslikava plezanja na umetni steni, dobri pozitivni oprimki in neomejeno stopov. Sledila je ohladitev v "našem jezercu", kjer si je prvi zastavonoša ob tarzanskem nihaju z drevesa (uporabil je statično vrv namesto lijane) nategnil mečno mišico in za začinjen inštruktorski spanec konkretno odšepal na večerjo. Svet inštruktorjev je bil sicer sklepčen: pri dotični osebi plezalno udejstvovanje ni v nevarnosti, mladec je vsekakor močnejši od sovrstnikov, pa četudi pleza brez ene noge. Howgh. Drug dan smo ponosno potrdili znameniti slovenski pregovor "Rana ura slovenskih fantov (in deklet) grob." V JZ orjentirano plezališče smo prišli ob 10h in ugotovili, da je prežgoče tudi za sončenje, bili smo opremljeni, s klobuki in faktorjem ter zadostno količino vode. Vseeno smo scagali in se premaknili do pravega hladilnika, apnenčaste soteske, kjer smo celo mi, pravi poznavalci apnenčaste raznolikosti, gledali presenečeno. Skladi so bili nadzanimivo zapeljani in vezi med njimi tako čvrste in ostre, kot bi ne bil nam domači apnenec. Temu primerna je bila tudi obiskanost. Govori se, da bodo drugo leto začeli deliti listke, za vstop v smer. Nič zato, bili smo vztrajni in zelo človeško smo se z lokalnim vodnikom dogovorili za soužitkarjenje. Mladina pa je zategovala, še bolj zagnano kot dan prej. Že so padali rekordi, nekajkrat sem se zalotil v smrtnem strahu, ko sem gledoč naša dekleta visoko v plati, visoko nad vpetim sistemov in z pretečimi tresočimi nogami... obute v nove plezalke, kupljene tik pred taborom, se niso zavedale, da je kontrola pri stanju na trenje v njih precej slabša in blizu zdrsu... no ja, v najslabšem primeru bi se konkretno popraskale. Sledili bi pogovori z očeti. Bili smo priče klasičnim prizorom iz mladisnkih plezalnih filmov, mladec, izčrpan, tik pred padcem, se bori, in oklepa oprimkov, oči že povsem rdeče, mišice tresoče, okoli borca pa sij neskončne želje smer preplezati do vrha. Sicer redke padce so prenašali stojično, nobene slabe volje, nobenega velikega razočaranja nad seboj, nobenih obtožb skale in označb na račun smeri. Pravi vzor za vsako športno mladinsko sceno. Plezanje je igra plezalca in stene, je vsakič znova premiera, vredna truda. Cilj je igrati. Imeli smo dnevno normo, naj se spleza 6 smeri, bila je v povprečju izpolnjena, včasih presežena, včasih zaradi razbolenih nog odložena na jutrišnji dan. Prišel je dan počitka, namenili smo se na špancir in se povezat v domači svet, v Briancon. Po vsakodnevnem jutranjem razgibavanju, sicer smo se nekateri bolj posvečali celotnemu telesu, drugi pa bolj govornemu organu-jeziku, smo krenili. V Franciji je WI-FI hudo redek v lokalih, težko verjetno za eno izmed vodilnih držav EU! Človek se zamisli, čemu potreba po tolikšni moderni-neosebni komunikaciji v domači deželi. V dvournem off programu so dekleta raziskovala čudovito mestece in butike, fantje pa so se osrečili z obiskom McDon... Inštruktorski zbor je že jutro prej odločil, da mladini postrežemo tipično francosko malico. Kako preroško. Bagete, 4 različne vrste sira, paradižniki, olive, salamca in za prst bordojca. Vse to v senci macesnov med balvani doline Ailefroid. Ne hvala, smo siti in srečni še od Happy obroka... No so se le omehčali in vse smo pojedli. Sicer povsem iracionalno, a vendar vseh 16 nas je bilo še bolje razpoloženih po tej buteljki;). Sledil je ogled terena za jutrišnji bolder dan na granitnih kamnih. Prvi dan na granitu smo fantom namenili na balvanih, punce smo poslali na plate in v poči. Večkrat nas je malo zmotil dež, a vseeno smo dobili dober občutek pri plezanju na trenje in seveda nepozabno balvaniranje, ki s svojo sproščenostjo in atraktivnostjo vsekakor zmaga plezanje na štrik. Zlasti na granitnih balvanih, ki imajo dobro urejena mesta za doskok. To je bil dan, ko so fantje gledali z najbolj sijočimi očmi, pridelali so tudi nekaj prask, granit je pač oster, borba zgoraj brez pa neizogibna. Sledil je dan za vzdržljivost v Rue des Masques, kampu bližnje plezališče, ki je pravo mesto iz norih konglomeratnih stolpov, kjer so na celodnevno senčno razpolago jajci/kamni tudi do velikosti človeškega trupa! Kako dobro, kako navijaško, kako drugačno. Če so prvi dan prevladovale luknjice/vbočeni oprimki, so danes vladali jajčki/izbočene oblike. Drugi restič je bil šahovsko feratarski. Ekipa se je že v prbih dneh hudo navdušila nad šahom in to celo dekleta ter fantje, ki sicer kar nekaj časa presedijo za monitorji! Popoldne smo naredili aktivno, v Ailefroid smo skočili na ferato. Ker seveda nismo imeli primerne feratarske opreme, smo jo naredili iz vrvi... Špica doživetje za vse udeležence, kot vidite na slikah, smo Bora skoraj izbubili, za las bi nam padel v peneče se valove. Zdaj pa šalo na stran, gremo plezat v hribe, višina 2550m, redek zrak, 1h dostopa, resna zgodba jutrišnjega dne. Že sama vožnja je bila odlična počitniška dejavnost. Idilična cestna zgodba, zgodovinsko in pokrajinsko očarljiva. Pa pridemo do vasice Saint Veran na 2000m, ustavi nas pobiralec parkirnine, ki zna odlično angleško, no zna povedati, da moramo parkirati in plačati parkirnino. Ko ga povprašam po Shuttle bus, o čemer piše v vodničku, tip reče, shuttle? bus?!! in skomigne z rameni. No potem mu pomagamo...nam pove kdaj gre bus gor, spet pa ne moremo izvleči kdaj se bus vrača nazaj zadnjič. Obupamo, gremo v akcijo, nazaj bomo pač hodil, je samo 1h + 6km ceste... pride voznik busa, ko začnemo glihat za ceno prevoza, na osebo je 10€ povratna...pove, da je naslednja vožnja čez 1,5h!! Povem mu, da prihajamo iz doline, da smo prišli plezat, že se malo omehča, ko mu odgovorim na vprašanje od kod prihajamo, iz Slovenije, potem reče, ohoho, Slovenie!! Že kliče šefa in kljub šefovemu ne, se odloči in nas zapelje gor v planšarsko idilo. Vmes ugotovimo, da si želi na divje vode Soče, da je pozimi tu turno smučarski raj in da se strinjamo, da je danes zares krasen dan, po nočnem deževju in ohladitvi za 15°C. Kristalno jasen dan, piha močan mrzel veter, vse je kot na dlani. 2550m visoko zaplezamo v starodaven gabro. Skala fenomenalno čvrsta, rdeče-železne barve, mestoma super ostra, mestoma je zunanja plast povsem gladka kot povoskana. Povsod so kolonije lišajev, belih, rumeni, oranžni in zeleni. Veter piha in sonce komaj zmore zagotoviti še uživaško temperaturo v južnih stenah. Smeri edinstveno poličkaste, samo za vogalom pa povsem drugačna pleza, sami kloci. Mladina kar vriska in blazni po smereh, in pogosto nama z Davidom izmiknejo fotoaparata in pritiskajo kot blazni. Plezamo do roba večera, ko se opravimo in v tem nesporno najnaj dnevu tabora postavimo kompozicijo za skupinsko fotografijo. Najprej se postavijo na glavo, nato sezidamo človeško piramido v treh nadstropjih, ta se pri podiranju še dodatno povsem nekontrolirano podre in mladina se zakotali po travah med desetine lukenj svizcev. Ena sama ljubezen, mladina je že cel dan začarana. Malo daljši sprehod do avta je pika ni tej katarzi, iz mestnih plezalcev, navdušenih nad občasno plezo v skali smo se združili in prepustili čarom visokogorja. Nihče se ne pritožuje nad hojo, nikomur nič ni težko, nihče ne kliče mamice in pogreša Gameboya. Ničen korak za človeštvo, velik za našo plezalno skupnost! Naslednji dan zlezemo na kamne še vsi, ki tega prej nismo storili. Balvaniranje je magnet! Fantje medtem na žgočem soncu splezajo nekaj dobrih zares tehničnih in na trenutke zračno navrtanih smerc... in ker je bila obljubljena nagrada/banjca sladoleda za vzpon v eni še posebej "ta zaresni", je bilo pod večer na mizi 5 banjc. Bravo fantje, presegli ste vsa možna pričakovanja, tudi v plezanju plat. Skuhamo še zrezke in kumare v smetanovi omaki, dekleta pripravijo pečen krompir, dodamo še solato z avokadom in za zadnjo večerjo popravimo sicer pretežno makaronarski odtis. Mladina, vi ste zakon!


Ključne besede:


Plezališče Plezanje - podsteno.si
Kontakt telefonska številka Kontakt email naslov zelis@podsteno.si